Plastic Fantastic

Danila Krpič je sicer ljubiteljska slikarka, ampak je njen umetniški angažma profesionalen. Šla je skozi celoten študijski proces risanja in slikanja pri kolegu Mirku Rainerju, kar je pogoj, da je lahko začela neobremenjeno slikati abstrakcijo. Kot njena druga mentorica sem ji dala spodbudo, samozavest in pogum. Lahko bi se reklo, poriv v polje svobodnega kreiranja. Njen slikarski razvoj je še v smeri abstrahiranja, redukcije, prišle so velike sproščene poteze, kasneje je razvila tehniko kapljanja, podobno kot dripping pri Jacksonu Pollocku. Danila pravi, da je dripping tipično moški, če ga povežemo s seksualno konotacijo. Ženske so v nekaterih primerih morale zavzeti to moško pozicijo, da so lahko preživele kot slikarke. Polivanje razumem kot samozavestno, hitro, prepričljivo početje, za katerega je velikokrat značilno, da ni poti nazaj. Torej mora biti prisotna močna koncentracija. Ves čas raziskovanja abstrakcije se je gibala med vizualnim impulzom, iskanjem barve, ritma in med naključjem nanašanja barve in okasneje brisanjem neželenega.

Zelo natančno lahko kljub abstrakciji uzremo sliko iz realnosti, ravno zaradi ritma, perspektive in barv, umestitve v format, ki se ponavadi širi navzven.

V začetku tehnike kapljanja, so se motivi nanašali na čisto naravo, tudi slikala je v naravi. Temu ciklusu, ki ga imamo pred seboj, je dodan intelektualni razmislek o tem, kako v naravo posegajo tuji elementi, kot so plastika, smeti; torej gre za razmislek o tujkih in naravi. Z barvo in obliko naredi dvojnost: naravno – nenaravno. Vidimo razvoj od široke poteze do kapljanja in na koncu se pojavi še paleta kot slika napovedovalka, zelo sproščena, neobremenjena, teksturno zelo bogata, naključna, a vendar premišljena. To je ena izmed njenih poti, nadgradnja, v prihodnosti.

Mag. Saša Bezjak, akad. slikarka

Zapisano za samostojno razstavo Plastic Fantastic, marec 2019

Danila Krpič in Giuseppe Ungaretti: Chiaroscuro

Danila Krpič (1955) je danes prepoznavna ljubiteljska slikarka, ki vneto slika že dvaindvajset let. Slikarsko izobraževanje je pričela v likovni delavnici akademskega slikarja Mirka Rajnarja, ki je eden najvidnejših predstavnikov pomurskih slikarjev. Kasneje je slikarsko pot nadaljevala v delavnici Saše Bezjak, magistrice slikarstva in kiparstva. Vse to pa so bili zgolj prvi koraki do uresničevanja nekoč nedosegljive Daniline otroške želje do slikanja, ki jo je za razliko od večine ljudi ohranila in jo še nadgradila s svojim ustvarjalnim pogumom in vztrajnostjo.

Krpičeva je šla skozi celoten ''študijski'' proces, od osnov risbe, likovne kompozicije, perspektive, portreta, krajine, figure in ne nazadnje dojemanja abstraktnega slikarstva. V času izobraževanja se je udeleževala tudi številnih slikarskih kolonij doma in v tujini, kjer je spoznavala slikarske prijatelje, s katerimi je izmenjavala svoje poglede in slikarske izkušnje. Slikarka pravi, da na njeno ustvarjalnost vpliva veliko stvari, predvsem tiste, ki jo vznemirijo ali navdušijo. Običajno je to ravno narava. Včasih mikro-, drugič spet makrosvet, zgodovinska ali znanstvena odkritja ali dramatični dogodki. Omejitev ni. Lahko je to le pogled skozi okno, stara fotografija ali dnevni časopis.

Tematika krajine v slikarstvu je izjemno zahtevno izrazno in dojemovno umetniško polje, znotraj katerega obstaja toliko različnih interpretacij, da jih je pravzaprav nemogoče strniti v neko enovito celoto.

Slovensko slikarstvo temelji na upodabljanju narave, kar so dokazovali že slovenski impresionisti. Grohar in Jakopič sta na nek način zaznamovala slovensko krajinarsko slikarstvo. Večina krajinarjev temelji na ustvarjanju doživete narave oziroma čutnemu pogledu do slikanja (po)krajine.Že pred impresionisti imamo seveda prepoznavne slovenske slikarje krajinarje, če omenimo le brata Šubic ali Ivano Kobilca.

Pri slikanju krajine gre za povsem preprosto videnje opazovalca. Enako kot, denimo, telesa dojemamo kot podobna, jasna, reprezentativna, a hkrati vendarle docela naša, povsem subjektivna, dojemamo tudi krajino, čeprav na prvi pogled morda ni tako zelo očitno. Tudi tu gre za nekaj povsem subjektivnega, torej za umetniško delo, za pogled Drugega. Namen krajine je, da še toliko bolj očitno pritegne opazovalca in ga skuša prepričati, naj se potopi vanjo. Ne gre le za realistične pokrajine: povsem enak značaj imajo tudi fantazijske krajine ali impresionizmi in nenazadnje tudi abstraktne krajine, saj nam te sporočajo ali nekaj moralističnega ali nekaj čustvenega, na vsak način pa želijo opazovalcu ne le ujeti pogled, ampak ga postaviti v središče dogajanja. Opazovalec kot veliki Drugi, kot bi rekel Lacan.

Status krajine v umetnosti se tako od renesanse nepretrgoma spreminja, od njene prvotne namembnosti kot zgolj dekorativnega ozadja slik pa vse do subtilne vloge krajine v dramatičnih dogodkih iz zgodovine človeštva. Krajina oziroma krajinarsko slikarstvo je v modernem pogledu postalo nadomestek za človeško dramo, v kateri nadaljuje, če ne celo nadomešča, ''zgolj'' človeško dimenzijo in ji dodaja subtilne elemente.

In enako velja tudi za slikarko Danilo Krpič, ki običajno o naslovu posamezne slike dolgo razmišlja. Pri tokratni razstavi, naslovljeni Chiaroscuro, pa so slike povezane v celoto, v slikarski opus. Gre namreč za spomine iz otroških let, ki jih Danila nosi iz rojstnega Tolmina in Nove Gorice, kjer je obiskovala srednjo šolo. Zanimivo, da v prostoru, kjer se je odvijala morija prve svetovne vojne, torej soška fronta, o njej, kot pravi avtorica, v njeni mladosti nihče ni govoril, celo v šoli ne. Šele veliko let kasneje je v najdenih dnevniških zapisih svojega dedka Franca, ki jih je beležil na bojišču na Mrzlem vrhu, brala o zaledju nevarnih in tragičnih dogodkov, pa tudi zapise o povesem običajnih stvareh. Dedek je bil namreč slovenski vojak v avstroogrski državi in je prerano umrl prav zaradi posledic soške fronte. Ti dedkovi dnevniški zapisi se slikarke Danile Krpič srčno dotaknejo. Umetnica sklene, da se na svoj način pokloni spominu nanj, saj je prav letos stota obletnica soške fronte. Danila tudi obišče nekdanja bojišča z raznimi obeležji in spominskimi ploščami. Prebere več zgodovinskih knjig in pri tem odkrije pesmi italijanskega pesnika Giuseppeja Ungarettija, ki je bil prav tako borec v jarkih soške fronte, le na nasprotni, torej italijanski strani. Tudi Ungarettijeva stiska in tragika, čeprav na ''napačni'' strani, je globoka in povsem enaka, torej univerzalna, ne glede na čas in prostor. Navdih slikarskega opusa je tako tudi ena njegovih pesmi z naslovom Chiaroscuro, ki pripoveduje o smrti; o pokrajini, postlani z grobovi vojakov, ki so se žrtvovali za svobodo in se bojevali do zadnjega diha.

Krpičeva slika z akrili na platno, saj ti omogočajo hitro slikanje in hkrati tudi nanašanje v več plasteh. Pri tem uporablja večji čopič, barvo tudi poliva ali briše. Platno položi na tla oziroma v horizontalo, nakar počaka, da se luže izsušijo. Tako se včasih seveda dogodijo ''naključnosti'', ki jih ali ohrani ali skorigira, včasih pa mora enostavno tudi znova začeti. Sliko modelira z barvnimi nanosi; tokrat je njena paleta skorajda črno-bela, z močnimi kontrasti rjave barve, ki ponazarja mešanico blata in krvi.

Uporablja tehniki action ter drip painting (akcijsko ter kapljično slikanje), kar še dodatno izpostavlja kričečo vsebino izrazito tragične slike. Gre za abstraktni ekspresionizem, ki ga umetnica ponazori z gestualno abstrakcijo in subjektivnim nanosom barvnih kapljic. Delček zapisa iz dedovega dnevnika je tako aplicirala na platno, s čimer je obeležila subtilen, subjektivni spomin, prepleten s poezijo in likovnostjo.

Umetnostna zgodovinarka, kustosinja Nina Jeza

Moji prostori svobode

Danila Krpič je ljubiteljska slikarka, ki živi in dela v Murski Soboti. Slikarsko znanje je več let pridobivala na likovnih delavnicah akademskega slikarja Mirka Rajnarja in akademske slikarske mag. Saše Bezjak in na slikarskih kolonijah s strokovnimi mentorji. Skrbno je sledila učenju likovnih prvin, ob tem pa se je razvijalo njeno osebno slikarsko mišljenje, katerega plod so tudi dela razstavljena na današnji razstavi.

Danila slika z akrilnimi barvami na večje formate. Med slikarskim delom platno položi vodoravno in potem se dogaja marsikaj. Barvo poliva, briše, pa spet doslikuje s čopičem… Pri tem nastajajo luže, ki jih pusti, da se posušijo. Zgodijo se naključja, ki naredijo sliko bolj zanimivo in korekture so le redko potrebne. Ves čas skrbi, da slika ostaja živa in sveža.

Navdih išče v zgodbah, ki jih piše življenje. Včasih se je dotaknejo osebni dogodki, spet drugič dogodki v znanosti ali svetu, včasih izražena misel, ki jo prebere ali sliši, tudi v filmu in ne nazadnje se je dotakne narava. Zgodba ji služi za osnovno idejo, o kateri razmišlja in katera jo spremlja najprej v vsakdanjem življenju, dokler nekega dne ne najde poti na platno.

Taka priprava na slikanje lahko traja dolgo, medtem ko ustvarjanje Danile Krpič poteka hitro in silovito, vendar vedno z občutkom in predvsem z veliko odgovornostjo do vsebine, ki jo izraža. Slikanje zanjo ni samo sprostitev, velikokrat zahteva zbranost in najlepši občutki jo prevzamejo šele potem, ko je slika končana. Takrat se pojavi občutek svobode. In prav v ta svet nas vabi s pričujočo razstavo.

Razstava Moji prostori svobode je sklop slik, ki so nastajale med leti 2013 – 2015 v različnih okoliščinah: v ateljeju, v naravi ali ekstemporih, na katerih slikarka sodeluje veliko in je pri tem zelo uspešna. Slike s pomenljivimi naslovi kot so Terra rossa, Ladja strahov, Spomin v kamnu, Praspomin, Domov nas popeljejo v različne svetove, ki vsak zase kliče po pozornosti. Težko se odrečeš pogledu nanje. Slike pred nami so prostori intenzivnih odnosov med barvnimi nanosi, potezami, širokimi linijami in naključnimi lisami. Med njimi nastajajo napetosti, ki v sliki držijo red. Red, ki ga slika lahko izgubi, če ji odvzamemo samo en element. Vse je na svojem mestu. Vsak izraz je nepogrešljiv del celote. In če lahko vsaj za trenutek vstopimo v ta svet trdnih struktur, lahko začutimo svobodo.

Mojca Lenardič, profesorica likovne umetnosti

Zapisano za samostojno razstavo Moji prostori svobode, leta 2017

Podoba Ljubljane

...Danila Krpič se je glede na prejšnja avtorja podala s svojo sliko, imenovano Zeleno nabrežje, še globje proti abstrakciji. Čeprav si motiv še vedno relativno dobro predstavljamo, ta nikakor ne preglasi avtoričine slikovite retorike barvnih nanosov, svetlobnih pršenj in bleščečih prazničnih odbleskov. Nasprotno, slednja so v tem delu tako pomembna, da motiv ustvarjalki predstavlja zgolj izhodišče za navdih. Pa vendar preko njega, oziroma preko slikarkine likovne interpretacije le tega, podoživimo prav takšno Ljubljano, kot jo lahko začutimo in poznamo v bujnem razcevtu pozne pomladi ali počitniško brezskrbnem pohajkovanju poletja. Poetika abstrahiranih form na sliki pritegne pozornost tudi s svojo dovršeno kompozicijsko skladnostjo, ki bi sliko lahko razgradila na mnogo segmentov, med katerimi bi prav vsak izmed njih s svojo suvereno kompozicijsko zasnovo postal samostojno delo

Četudi je zdaj drugačen letni čas, lahko z lahkoto podoživimo dinamični trepet v vetru razigranega listja in nad Ljubljanico sklanjajočih se vej, toplo, s soncem presvetljeno prosojno barvitost, kakor tudi skrivnostne temine, ki v skladnem kompozicijskem sozvočju akcentirajo ubrano slikarkino slogovno melodiko, prežeto z dinamiko, mladostno radoživostjo in veseljem do življenja.

Nuša Podgornik, umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka

Zapisano za razstavo 36. extempora Podoba Ljubljane, leta 2016

Občutenje svetlobe in barve

Pred nami je nova razstava slikarke Danile Krpič z naslovom Občutenje svetlobe in barve. Naslov nas napelje, da razmišljamo o tem, s katerimi likovnimi problemi se ukvarja. Sliši se abstraktno, izčiščen mimetičnega. V njenem slikarstvu gre v bistvu za prevajanje občutka, ki ga doživi z zunanjim impulzom. Ta impulz se sproži v naravi, v fotografiji, v njeni notranjosti. Umetnost in znanost pa jo polnita na drugačen način. V njiju se napaja in bogati. Da so nastale slike za razstavo v Knjižnici Cirila Kosmača v Tolminu, je bila potrebna dolga pot. Za seboj ima več kot deset let študijskega slikanja klasičnih motivov in nujno je bilo, da je naredila preskok v tisto, kar lahko prepoznamo kot njen slikarski izraz, njeno zanimanje v sliki. Njena likovna govorica je izčiščena balasta, začutimo barvne vtise, ki v sebi nosijo bogato svetlobo. Da to uzremo, je potreben čas. Površinsko lahko slike zaznamo kot podobne, vendar, ko se ustavimo in se poglobimo v sliko, se nam odpirajo barvni horizonti in v nekaterih celo prepoznamo likovno izhodišče iz narave.

Zanimiv je proces njenega ustvarjanja. Platno je skoraj vedno položeno horizontalno na tla. Po točno določenih namešanih barvnih odtenkih, ki niso nikoli črni, poliva barvo po slikarski površini, doslikuje površino s čopičem, briše... Velikokrat so na platnu »luže« barv, ki jih pusti posušiti in jo kasneje presenetijo s svojim likovnim učinkom. Ta je velikokrat drugačen, kot je predvidevala, in ga zato kasneje opusti ali pa tudi ne. Med procesom dela se menjava ritem približevanja občutenju, ki ga nosi v sebi in ga želi naslikati, z ukvarjanjem z likovnimi problemi na temeljniku. Ključno v procesu so opazovanje, kako naslikano deluje in nenehne korekture. Kljub dolgemu iskanju občutka v sliki ta ostane sveža do konca.

Tokrat se je lotila velikega formata in kot najnovejše delo vidimo sliko, ki presega dva metra ter je postavljena na razstavo kot osrednje delo, novi mejnik oz. prehod na pot, ki je pred njo. Slika je toliko bolj svetloba kot barva in z ogledom se potopimo v svet, ki ni od tu, svet, kjer vladajo drugačni zakoni. Zdi se, kot da je z drugega planeta, kjer vladajo drugačni zakoni težnosti. Ta slika kot tudi nekaj drugih zadnjih nas s svojo kromatiko popelje v črno-belo dojemanje, ki ga poznamo s starih fotografij, kar nam omogoča, da močno začutimo senco nečesa nedoločenega, in vzbudi v nas spet nov občutek, ki se razlikuje od prejšnjih.

Prav tako kot vsakega dela se tudi postavljanja razstave loti profesionalno, in sicer je za to razstavo pripravila maketo prostora in tako pripravila osnutek razstave slik v razmerju s prostorom. Razstava je ločena po stenah, ki zajemajo zaključen slikarski segment in se ob obiskovalčevi poti po galeriji navezujejo na slike z naslednje stene. Razstavo razgiba z bolj in manj »detajliranimi« slikami.Zelo zanimivo je brati naslove del, kot na primer Rojstvo, Krnci, Iz zemlje in sanj, Krhko ravnovesje, Mirovanje v gibanju, Brodolom, Barve ulic ..., kjer si dovoli biti dokumentarna, humorna, poetična. Velikokrat iz naslova spoznamo dodaten aspekt, ki ga morda sami ne bi uzrli.

Razstava pomeni zaključek slikarkinega daljšega raziskovanja in nakazovanje poti naprej.

Mag. Saša Bezjak, akad. slikarka

Zapisano za razstavo Občutenje svetlobe in barve, leta 2015

Krhko ravnovesje

Danila je svoji zadnji razstavi dala poetičen naslov Krhko ravnovesje. Ta naslov nosi v sebi njen razmislek, ki ga bom citirala:

»Ob letošnji februarski ujmi, ko smo spremljali stisko narave in ljudi, čeprav jo na srečo sami mogoče nismo doživeli, sem naslikala sliko Krhko ravnovesje.

Mislim, da krhko ravnovesje v naravi, v kozmosu vedno obstane, na srečo, in to kljub temu da počnemo neumnosti in traparije, da se obnašamo neodgovorno, velikokrat pogubno in uničujoče. Zaradi kapitala uničujemo svoj bivalni prostor, bližnji in daljni.Tudi v imenu lažnega napredka, kar se kasneje vrne kot bumerang v obliki raznih naravnih katastrof. Vsaj mi mislimo, da so naravne. Mogoče pa je to bič božji in naši prapredniki le niso bili tako neuki. Sistem so bolj obvladali in čutili, kot ga mi sedaj.

Ravnovesje tudi v prihodnje bo, čeprav nas narava kot najvišja raven stalno opozarja, da je njena energija neskončna, vendar ne vedno konstruktivna. Svet se bo vrtel še naprej, za naše pojmovanje časa bi lahko rekli večno. Bo pa vsake toliko časa zanihal in nas spomnil, da nismo mi tisti, ki peljemo in odločamo stvari.«

Danila Krpič je ljubiteljska slikarka, ki je s svojim likovnim raziskovanjem vstopila na področje problemov, s katerimi se ukvarjajo slikarji profesionalci.

Sedem let študijskega risanja in slikanja pri akademskem slikarju Mirku Rajnerju ji je omogočilo, da je skozi mimetično začela motive abstrahirati in se tako bolj poglobljeno ukvarjati z barvo v sliki.

Ko razmišljam o njenem slikarstvu, se velikokrat spomnim besed mikro in makro kozmos, o čemer je slikarka razvila svojo teorijo. Vse je zapisano v majhnem delčku, vsa velika modrost sveta; tako povzemam njeno razmišljanje s svojimi besedami. Pri slikanju jo lahko navdihuje majhen abstrakten del celote, pogled pod mikroskopom ali delček fotografije, ki ga naključno opazi. Velikokrat likovno izhodišče vzame v naravi. Energijo zaznanega prenese na veliko platno. Ne gre za posnemanje, temveč, poudarjam, gre za prenos občutka, ki ga je doživela. Njene slike lahko doživimo le, če se ob njih ustavimo in si vzamemo čas za ogled. Če tega ne storimo, ne uzremo njihovega bistva. Na hitro bi jih lahko poimenovali abstraktne slike, vendar sama pravi, da to niso. Danila je oseba, ki zelo podoživlja naravo, jo posrka vase in je medij, ki nam ta užitek prevede v sliko. Tako vidimo na njenih platnih pogled skozi krošnje dreves, vodo in odseve v njej, temperament razburkane Mure, občutek, ki ga doživimo na ulici, ko se sonce močno upira v fasade hiš, ali doživetje ob penečih valovih morja. Med njimi so tudi takšne, ki niso nastale v naravi, ampak so prišle iz notranjosti in se bolj približujejo abstrakciji. So enako močne kot tiste po študijski fazi, ki so bolj podobotvorne, in te zadnje, kjer enkratno združujejo pridobljeno znanje in izkušnje zadnjih deset let.V njeni barvni paleti opazimo vse barve. Lahko najdemo različne žametne odtenke modrin, zemeljske barve, tople in hladne, svetle in temne barve. Nikoli ne slika s črno barvo. To dejanje sledi tradiciji impresionizma, ko so s kolorističnim slikanjem črno barvo izvzeli iz svoje palete in tudi senco na sliki naslikali v vijolični ali modri barvi ter z modulacijo izkoristili prostorski učinek toplih in hladnih tonov.

Naslovi del so bogati in jih daje na različne načine z različnimi vzgibi. Lahko je to ime kraja, kjer je nastala slika ob prijetnem druženju, recimo »Krnci«, lahko je naslov provokativen, kot je naslov » Mokre sanje«, ali nas z naslovom napelje, da iščemo v sliki »Njen vrt«, razmišljamo o »Njeni mali traumi«, nas s sliko, ki je nastala ob gramoznici, preseli v »Panonsko morje«.

Vrstni red njenega raziskovanja je šel takole. Kot sem že zapisala, najprej študijski uvod, potem barvno doživeto abstrahiranje po opazovanju, kjer je motiv repoznaven. Potem je nastal trenutek, ko je skočila v veliki format, triptih s potezami širokega čopiča in rumeno horizontalno linijo na sredini, ki je povezovala vse tri slike v skupno kompozicijo. To je slika, ki je dosegla dolžino treh metrov. V njej motiva ne prepoznamo. Ta triptih je pomenil preboj.

Z razstavo v Cankovi je dobila potrditev, da je na pravi poti, in potem se je šele začelo.

Na kakšni koloniji jo vidiš tam daleč stran od drugih. Platno ima na tleh, sprehaja se okoli, slika, poliva, briše. Ne razmišlja več o kompoziciji na matematični način, temveč se prepusti sliki, in ta je na koncu polna detajlov, a vseeno deluje kot celota. Zajema vizualen izsek iz narave, ki ga lahko prepoznamo. Srž njenega slikanja je, da se s sliko spoji in pretoči zunanje doživetje vanjo. Zelo močno je nakazan prostor, horizontalna površina vode ali pogled navzgor, kar povprečen opazovalec po mojem mnenju težje opazi. Hitro gledanje nam da informacijo, da je slika polna madežev, ko sliko uzremo po daljšem opazovanju, prepoznamo v njej horizontalno površino vode, vertikalno pa debla dreves. Na nenavaden način poišče kombinacije barv in različne barvne nanose, ki dajo v sliki občutek lebdenja barve, in s tem prikaže deročo penasto vodo, ki je v sliki najbolj prisotna. Opis se nanaša na sliko z naslovom »Visoki val«.

Slika impulzivno in velikokrat ne ve, kaj bo nastalo. Ta preboj ji je omogočil vstop v slikarsko meditacijo, kjer ni več tehtanja, ampak je sledenje občutkom. Šele takrat, ko se barvne »luže« posušijo, vidi, ali jo je treba delati naprej, ali je dosegla tisto, kar je želela in slutila.

Gre za težko opisljive stvari in če smo neobremenjeni in sveži, ji moramo ob pogledu na njen rezultat čestitati. In naj zaključim z lepimi besedami malega Marka po ogledu njene razstave: »Različne stvari sem si lahko predstavljal.« To je zelo lep povzetek občutkov, ko odideš z razstave njenih slik. Namreč slike močno pričarajo občutke, ki jih lahko doživimo različno.

Mag. Saša Bezjak, akad. slikarka

Zapisano za razstavo Krhko ravnovesje, leta 2014

Iz zemlje in sanj

Danila je človek z odprtimi očmi. Če jo postaviš v kakršen koli prostor, bo v njem vedno našla nekaj zanimivega, nekaj inspirativnega v slikarskem smislu. To njeno hitro in tiho opazovanje me vedno znova preseneti. Je ljubiteljska slikarka, a se o naših predstavah o teh od teh zelo razlikuje. Ima intelektualno širino in dojemljivost, je odprta za novo, neznano in kar jo najbolj definira, na svoji slikarski poti ne zaide na »poceni« trike. Zna ločiti kdaj je zvesta sebi in s tem tudi spoštuje gledalca svojih slik. Če povem enostavno, dojela je v čem je bistvo ukvarjanja z umetnostjo. Veliko ljudi zavede denar in zaradi tega niso zvesti sami sebi, ampak slikajo zato tako, ker bo drugim všeč. Iskrenost do sebe in s tem do drugih je težka pot, a edina, ki prinaša zlato. Vem, da je kriza in kulturniki smo na udaru. To nas tudi sili, da smo še bolj ustvarjalni.

Njene slike so njene. Začela je s študijskim risanjem, kot velika večina. Delala mimetične slike in jih kasneje vedno bolj abstrahirala. Na koncu imamo velike formate, ki so narejeni s široko potezo in marsikomu ne predstavljajo nič. V resnici so slike z globoko psihološko ostrino. Pojavlja se abstrakten prostor narejen zelo subtilno. Tistim, ki takšnega slikarstva ne razumejo, naj povem, da je potrebno preštudirati kilometre literature in videti tisoče razstav, se pogovarjati z umetniki, to je edina pot za razumevanje. Najlažje je reči, to je brez veze. Ne da se razložiti v dveh stavkih, da se čutiti. Ja njene slike se da čutiti.

Predstavljene so slike zadnjega obdobja in iz njih se lepo vidi njen razvoj.

Ko slikarko spoznaš, izveš, da je tisto kar jo najbolj »vleče«, inspirira NARAVA. Z leti si je izoblikovala misel , da je narava tisto najbolj pristno. Vedno znova jo navdihuje. Krogotok narave, mikroskopska abstraktna fascinacija, vijolična barva sivke v prostoru, globina sence in še marsikaj. Istoveti se z besedami povzetimi iz intervjuja z Markom Sosičem, v Sobotni prilogi Dela, dnexxxxx: »Lahko bi se povrnili k naravi kot nosilki fantastičnega, kakor da je v njej nekaj, kar nam vedno znova govori, nas vselej nagovarja s podobami, ki niso resnične, a vseeno niso zaznamovane z mistiko ali religioznostjo...« Izposodila si je tudi naslov njegove zbirke kratkih zgodb za naslov razstave.

Mag. Saša Bezjak, akad. slikarka

Zapisano za razstavo Iz zemlje in sanj, leta 2012